Takega zanimanja smo si pravzaprav lahko le  želeli že ob sprejetju dveh resolucij od leta 2010 naprej, ko se je EP prvič javno postavil na stran državljanov in zahteval od EK večjo preglednost postopka.
 
Parlament ima v tem postopku vlogo nadzora (scrutiny) in edino prav je, da to vlogo in možnost  do konca izkoristimo, (zato ne moremo, ne smemo in ne bomo že danes oz. vnaprej dajali enoznačnih napovedi kako bomo glasovali ob morebitni ratifikaciji, ko se ta po obsežnih razpravah končno lahko znajde na plenarnem zasedanju). To namreč ni edina možnost, saj lahko evropska komisija sama presodi potek dogodkov in se sama odloči tudi drugače, da do glasovanja sploh ne pride.
 
Javna debata sedaj vendarle poteka, poteka tudi debata v Evropskem Parlamentu in dokler EP in prav vsak od parlamentov ostalih držav podpisnic ne ratificira sporazuma, ta ne bo veljal. Ne more veljati, dokler proces ratifikacije ni zaključen.
 
Postopek po katerem je bil sporazum izpogajan, parafiran in podpisan, je bil vsaj nezadovoljivo, če že ne katastrofalno slabo komuniciran s strani Evropske Komisije in na to hudo in nedopustno pomanjkljivost je EP ves čas opozarjal. Dokaz, da je prišlo do popolnega izpada pretoka relevantnih informacij pri komuniciranju z javnostmi, je sedanja nepregledna množica spletnih strani in strani na Facebook-u, ter videov na Youtube-u, ki, nekateri s pravimi, nekateri z netočnimi argumenti, pozivajo množice posameznih uporabnikov proti sporazumu. Ti so bistveno bolj učinkoviti kot suhoparna sporočila Evropske Komisije, ki državljanu sporazuma ne približajo v bolj razumljivi in dostopni govorici, kot je samo besedilo pogodbe.
 
ACTA se v bistvu poskuša soočati z različnimi področji in prav zato ne zmore uravnoteženo urediti vseh področij hkrati. Za veliko večino nasprotnikov ACTE pa je težavno tudi in predvsem spoznanje, da intelektualno lastnino praktično enači z materialno lastnino.
 
Dejstvo je, da gre pri večini industrije, ki stoji za ACTO, za zastarel poslovni model, ki bi omejeval naravni in spontani napredek informacijske tehnologije, namesto da bi se mu prilagodil. Predvsem, da bi se prilagodil povečani in neizogibni dinamiki sprememb oz. razvoja.
 
V ALDE in tudi sam osebno zagovarjam reformo avtorskih pravic. Predvsem potrebujemo njihovo harmonizacijo v EU, a to ne sme pomeniti sedanjega zelo enostavnega ali pa  še  strožjega uveljavljanja že zastarelih sistemov in v praksi trenutno že skoraj povsem odpisanih sistemov. . Prav ta nerazjasnjena, nerazčiščena nevarnost in možnost, da bi ACTA države podpisnice "ujela" v zastarele pravne rešitve problema, ki se razvija s svetlobno hitrostjo, je osrednja in največja  težava, ki jo imajo in jo imam(o) tudi sam z ACTA-o.

 

Prav zato, ker gre za tako pomembno in obširno tematiko pa si ne mi in ne EU ne smemo dovoliti nobenih hitrih in nepremišljenih odločitev. V EP se sedaj vsak teden dogajajo intenzivni in naporni posveti na različnih ravneh in z različnimi delovnimi telesi in službami o sporazumu. Za enkrat smo še vedno proti sprejetju sporazuma, ker ponuja oz. prinaša preveč dilem in premalo argumentov za sprejem. V ALDE smo ta teden sprejeli formalno stališče in odločitev, da bomo razmislili tudi o tem, da se o ACTI izjasni še Evropsko sodišče, saj bi radi nedvoumno pravno razlago.
 
Sam se pridružujem naši  poslanski kolegici Marietje Schaake (G66, Nizozemska) ki je na področju novih medijev verjetno najbolj aktivna poslanka v tem sklicu. 
 
In kje je bistvo izzivov in dilem? V ALDE menimo, da prej in bolj olj kot sporazum tipa ACTA, nujno potrebujemo reformo avtorskih pravic in njihovo harmonizacijo v EU. Informacijska družba, internet in novi mediji so v zadnjem desetletju že popolnoma spremenili naša življenja.
 
Direktivi o elektronskem trgovanju ter o avtorskih pravicah sta iz let 2000 in 2001, to je daleč pred razmahom družabnih omrežij kot jih poznamo danes in preden se je začelo množično kopiranje elektronskega materiala, ki ga uporabniki delijo na spletu. Pravna praksa je izjemno raznolika ne samo med državami članicami, ampak tudi po svetu, tudi med različnimi pomembnimi trgovinskimi partnerji EU. Prihaja do bizarnih odškodnin za nekaj filmov, po drugi strani pa je še vedno velikokrat nemogoče zakonito  za primeren denar kupiti film ali glasbeni album v elektronski obliki.
 
(Kot zanimivost in za primerjavo: Založniki glasbenih CD-jev niso edini, ki se borijo za svoje pravice. Ne boste verjeli, v Bruslju je še vedno močan in aktiven gotovinski lobi, ki se še vedno ne le upira, ampak dobesedno bori proti plačilnim in kreditnim karticam!)
 
Pravni sistem, ki bi bil in bo moral biti bolj prijazen do državljanov, bo moral preprečiti tudi množično krajo intelektualne lastnine v komercialnih količinah in učinkovito preganjati tiste, ki nezakonito služijo s kopiranjem zaščitenih podatkov. Hkrati pa bi morali vzpostaviti življenjski, uporaben in delujoč sistem, da bi preprečili in onemogočali nevarnosti, da bi se lahko  korporacije kakorkoli pravno ali odškodninsko znašale nad posamezniki, ki "naložijo" nekaj filmov in glasbe za lastno uporabo. 
 
(mogoče malo nenavaden, celo bizaren primer, ampak po mojem lahko vsem razumljiv primer, ki dobro ponazarja za kaj gre v tej kvadraturi kroga:  To je primer in povezava med prostitucijo in zvodništvom; prostitucija sama večinoma ni kriminalizirana, ni pa dovoljeno posrednikom, zvodnikom, služiti s spolnimi uslugami drugih)
 
Za konec: v ALDE si zelo prizadevamo da bi uravnotežili pravico do lastnine na eni strani in pravico do svobode na drugi strani. Angleški izraz "free" je pri nas v dobesednem prevodu, pomanjkljiv, ker zavaja. Prevod je težaven, ker pomeni hkrati svoboden in brezplačen. A to ne gre skupaj, ne gre hkrati in ni eno in isto.

Ne gre za brezplačen internet, saj so v uporabi vsebine, ki jih bo vedno potrebno pošteno plačati. A borimo  se  za odprt (open) internet. To je to, tu so vsi nesporazumi in vsa sprenevedanja. Potrebujemo, pripada nam in zaslužimo si  dostop do interneta, a ne zastonj. Uporabnik pravic ima tudi obveznosti in če hočete, ima tudi stroške. Za stroške gre, ki so včasih previsoki. A dostop do interneta prinaša tudi več ponudnikov, ti si konkurirajo, potrošniki pa lahko izbiramo in si tudi tako znižujemo stroške. V bistvu gre za zaščito potrošnikov. Odprt internet pomeni omejevanje in preseganje monopolov.

 

Jelko Kacin