Kot je značilno, so se o resoluciji, ki je sicer ni videl še nihče, saj niti še ni njenega uradnega predloga, v Srbiji vnele velikanske polemike. Predvsem politika se je, kot je pri ključnih vprašanjih že običajno, znašla na dveh zelo oddaljenih bregovih. V znani srbski maniri, za katero ni imun niti Tadič, obstaja velika verjetnost, da naj bi prišli na dnevni red razprave v skupščini kar dve resoluciji. Ena o Srebrenici, v kateri bi bil omenjen zločin, ne pa genocid, druga pa naj bi enako kot dogajanje v njej obsodila tudi vse druge zločine/genocide, torej tudi nad Srbi, ki naj bi se bili zgodili v jugoslovanski vojni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kar pomeni, da bi bila krivda vsaj približno enakomerno porazdeljena med narode in države, ki so na Zahodnem Balkanu takrat nastale.

 

 

Jelko Kacin, evropski poslanec in poročevalec v evropskem parlamentu (EP) za Srbijo, pa je bil tudi včeraj, ko smo ga poklicali, tako kot je že dalj časa, glede resolucije, ki jo je tudi po njegovi zaslugi EP sprejel (bil je namreč njen sopredlagatelj), jasen: "Veseli me, da se je v Srbiji začela razprava o Srebrenici in tamkajšnjem zločinu v luči pozitivnega odziva predsednika države Borisa Tadiča, ki je v njenem imenu rekel, da je to obveznost Srbije. Vsaka razprava o Srebrenici je namreč boljša od molka o njej. Zdaj se bo pokazalo, kdo je za to, da se država jasno distancira od takratnega dogajanja, hkrati pa je tudi jasno, da bodo nekateri hoteli delati zgodbo za domače potrebe. Dejstvo je, da je general Ratko Mladič, ko je prišel v Srebrenico, rekel, da je prišel čas, ko se je treba maščevati Turkom za vse, kar so storili v Srbiji.

 

Ve se, da je v Bosni in Hercegovini zelo malo Turkov in da so bile žrtve pobite le zato, ker so pripadale drugemu narodu in drugi veroizpovedi. Zato je zločin tako strašno drugačen od vseh drugih vojnih zločinov na prostorih nekdanje Jugoslavije. Evropska resolucija je v prvi točki jasno spregovorila tudi o vseh žrtvah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, zato so srbske razprave o dveh resolucijah, v katerih bi obsodili še neke druge zločine, le ilustracija stisk, ki jih ima srbska politika pri oblikovanju svojega jasnega odnosa do genocida. Toda če hoče Srbija naprej, se mora ozreti v preteklost in se distancirati tako od Miloševiča kot od Mladiča in njunega početja v Srebrenici. Torej gre za izziv, ki ne odgovarja mrtvim, ampak mora odgovoriti na potrebe živih. Z dvema resolucijama bi poslala nedvoumno sporočilo, da se do preteklosti ne more jasno opredeliti. Od tega, kako se bo opredelila, bosta odvisni tudi njena vloga in teža na Zahodnem Balkanu ter dinamika približevanja Evropski uniji."

 

 

Boris Tadič, sicer tudi predsednik Demokratske stranke, seveda mora krmariti med političnimi silami in razmerji med njimi. Obstaja namreč nevarnost, da bi resolucija lahko celo povzročila, da bi vladajoča koalicija za njeno izglasovanje v parlamentu ne dobila dovoljšnje podpore, kar bi pomenilo tudi vladno krizo. Kljub temu pa se srbski predsednik zaveda, da vprašaje ni le politično, ampak je tudi "vprašanje vrednot in morale". V zvezi s tem je - tako kot skoraj vsa srbska civilna družba - veliko bolj jasen Bruno Vekarič, namestnik srbskega tožilca za vojne zločine: "Bili smo nemi takrat, ko se je Srebrenica dogajala, in nemi smo danes, ko bi morali čisto človeško in moralno reči: Oprostite."