Že nekajkrat sem bil tam, a vedno znova ga podoživljam kot Berlin in njegov slavni zid. Ta je padel že zdavnaj, pred več kot 22 leti. Najbolj znani Check point Charlie, ki je vzhod mesta ločeval od zahoda, je le turistična atrakcija.
 
V Nikoziji je Lidra še vedno opustela in spominja na kontrolne točke kjer koli na Bližnjem vzhodu. Še dve leti jih loči od abrahama, 50. obletnice od turške (preventivne) zasedbe severnega dela otoka, ki se je zgodil, ko so grški polkovniki grozili z zasedbo turško govorečega severa Cipra.
 
Kot otrok sem si v Kranju živo zapomnil nadškofa Makariosa, ki je prihajal na obisk na Brdo in se pripeljal skozi mesto. Očeta sem spraševal, zakaj je manjši od mene in kako je lahko nadškof predsednik države. Dobil sem odgovor, razumel pa ga nisem in še kar se mi je vloga cerkvenega poglavarja zdela čudna in nenormalna.
 
Ko sem vprašal, zakaj je potem predsednik in ne kralj, so nad mano obupali. Ciper je pač drugačen. Cerkev ima še vedno odločilen vpliv. Brez cerkvenega blagoslova nihče ne naredi politične kariere, četudi je današnji predsednik Demetris Kristofias čisto pravi komunist. Z njim predsednik naše vlade očitno nima težav in zadreg, z borci doma pa. Svetu bo sopredsedoval predsednik države, ne premier, ker je na Cipru v veljavi predsedniški sistem vladanja.
 
1. julija se je tako začelo polletno ciprsko predsedovanje Svetu EU, ki je v trojici skupaj s Poljsko in Dansko. Slednja bo v celoti prevzela nekatere zahtevne okoljske dosjeje in tako pomagala pri obvladljivosti procesa. Ciper je daleč na vzhodu, skoraj uro letenja ga loči od Evrope in Istanbula, kar ali vsaj štiri ure letenja pa od Bruslja, s prestopanjem še veliko več.
 
Zato se bo predsedovanje v večji meri dogajalo v Bruslju, bo pa za otok vseeno izjemna in enkratna zgodovinska priložnost, da se potrudi, dokaže pred svetom, razširi svoja obzorja, zasluži in bogatejši za predsedovanje EU za prihodnost otoka in regije doseže spoznanja, ki bodo končno omogočila korak naprej.
 
Ni mogoče živeti od preteklosti, še posebno ko se znajdeš v bančni krizi in se moraš vprašati, kdo si, kaj bi rad in s kom bi rad ali moral kaj početi. Vedo, za kaj gre, zato so že zaprosili za finančno pomoč.
 
Otočani so posebneži. Hrvati imajo za nekoliko čudaške in drugačne ljudi z otokov poseben izraz - "bodul". Pomeni marsikaj, od čudaka vse do bedaka, vmes pa tudi garača, trmoglavca, zvijačneža in preračunljivca. Predvsem pa stiskača. Vse to so tudi Ciprčani, s svojim dialektom, ki ga ne razume noben Grk, če se ne potrudijo in grščine ne prilagodijo sogovornikom.
 
Govorijo na veliko in na dolgo, da bistvo zavijejo ali prikrijejo. Pogovor traja, naš evropski časovno strnjen politični način komuniciranja "z glavico na žebljico" pa jih ubija. Tega in takega načina komuniciranja niso vajeni, ga ne sprejemajo. Gre za Mediteran, za vzhodni Mediteran. Do sirske in libanonske obale je 100 kilometrov, do izraelske 200, egiptovske pa 300, Turčije, ki jim leži pred nosom, pa ne bodo omenili. Sirci so sestrelili turško vojaško letalo, ki je padlo v morje bliže Siriji kot Cipru.
 
Vedo, kaj je vojna. Mimo njih plujejo številne ladje, ki dovažajo orožje in strelivo na vojskovališča v neposredni bližini. Lani so prestregli ladjo, zaplenili strelivo, ga začasno uskladiščili ob delujoči elektrarni Vasiliko, potem pa ostali brez obeh, brez streliva in elektrarne. Zelo je vroče.
 
Ko se strelivo pregreje, poči tako, da odmeva daleč okoli pomorskega oporišča Mari. Elektriko so primorani uvažati s turško govorečega, severnega dela otoka, kjer v tamkajšnji gospodarski zbornici ne skrivajo, da so tako lani zaslužili 24 milijonov dolarjev, na jugu pa vam tega podatka ne bo povedal nihče. Je še vedno skrivnost.
 
Kupovati na severu otoka se jim zdi kot klečeplazenje, ne pa nuja. Ko vprašaš, ali kupcem s severa vračajo davek na dodano vrednost, je odgovor: "Ne, ne, nikakor, tako bi priznali Severni Ciper!" Ko ponoviš še za tiste s turškim potnim listom, čeprav gre za iste ljudi, pa ostanejo brez besed.
 
Strašno jih moti, da njihovi ljudje v času krize hodijo na sever in zapravljajo denar v igralnicah, ko pa sami na jugu odirajo številne, predvsem angleške turiste, je to nekaj normalnega. Pranje ruskega denarja jih nič ne moti in nekateri politiki se sprašujejo, na koga naj se v krizi naslonijo, na EU ali Rusijo.
 
Domnevajo, da bo ta prej in lažje dala potreben denar za sanacijo bank, da ruski "varčevalci" ne bi potegnili kratkega konca ali umaknili svoj denar. Praktično, mar ne? Prav po "otoško". Dolgo so nasprotovali britanskim vojaškim oporiščem, zdaj rusko pomorsko oporišče niti ne bi preveč motilo. Ruskih turistov je vse več in nanje računajo še naprej.
 
V Siriji je vojna, ki se poglablja. Ko spomniš na gruzijsko nepremišljeno avanturo, ko je v času olimpijade v Pekingu poskusila presenetiti Putina, končala pa se je z rusko zasedbo ozemlja in odcepitvijo Abhazije, se odzovejo in priznajo, da se zavedajo nevarnosti sto tisoče beguncev, ki bi jih bilo treba evakuirati. Poletje zna biti dolgo in še posebej vroče.
 
V delegaciji moje liberalne politične skupine ALDE vztrajno ponavljamo vprašanje o odzivu na naš predlog, da bi v evropski parlament sprejeli dva parlamentarca s severa otoka kot začasna opazovalca, kot kolegice in kolege iz hrvaškega sabora.
 
Ciper ima 6 poslancev, štirje bi po na jugu otoka zavrnjenem načrtu OZN predstavljali grško, dva pa turško skupnost, a šele ko pride do združitve otoka. A (še) ni tako, zato predlagamo, da polna pooblastila ohrani šest grških Ciprčanov, dodatna turška Ciprčana bi delo evropskega parlamenta le opazovala. Razen na severu ni nikjer pravega navdušenja.
 
V evropskem parlamentu delam že 8 let, to predsedovanje bo že 17. po vrsti, ki ga aktivno in neposredno doživljam. Prvič bodo predsedovali, sever je še vedno izločen, o turščini kot uradnem jeziku evropskih institucij pa pravijo, da ji ne nasprotujejo, le posebno vztrajni niso, ker da evropska komisija opozarja na velike stroške prevodov.
 
Ko jih javno spomniš, da imajo na svojih evrskih kovancih tudi napis v turščini, pa le prikimajo in se (kislo) nasmehnejo. Otočani pač. Veliko znajo povedati o neprimernem odzivanju Turčije in Turkov, o dvoličnosti ciprskih Turkov in njihovem domnevno vse večjem številu zaradi ogromnega števila priseljencev. Ko pa vljudno poveš, da se ti zdi, da jih je veliko manj, da na jugu pretiravajo, saj dobro vedo, koliko je ljudi na severu, ki da jih je strah, da jih bodo zaradi manjšega števila še bolj ignorirali in odrivali, se ustavijo in celo odnehajo. Ko vidijo, da veš preveč in ne bodo uspeli, obrnejo ploščo in se le na videz prilagodijo.
 
Škoda, pomagati jim je treba. Gre za izolirano in številčno zelo omejeno skupnost, ki že dolgo plačuje visoko ceno za svojo zaprtost, omejenost, pomanjkanje obzorij in vizij. Na otoku tedni in meseci štejejo drugače. Predsedovanje Cipra bo minilo, kot bi trenil. Želim si, da bi po koncu predsedovanja vendarle spoznali, da sami zmorejo več, bolje, hitreje in bi lahko probleme ne le reševali, tudi rešili.
 
Želimo si združenega in uspešnega Cipra, ki bi pozitivno energijo sprostil v širšo regijo in odkril, da imajo pred nosom državo z visoko gospodarsko rastjo in 72 milijoni prebivalcev. Takrat bi s Cipra odkrili tudi Turčijo. Danes si pred njo še zatiskajo oči.
 

Jelko Kacin, ALDE/LDS