Izbris imena Franca Rozmana Staneta s pročelja ene od ljubljanskih vojašnic se je zgodil dan po državnem prazniku, nekaj dni po proslavi. Na proslavi me ni bilo zaradi službene odsotnosti na Cipru, tik pred začetkom predsedovanja te države svetu EU. Družil sem se s komunističnim predsednikom države in zamudil proslavo, ki se je praviloma udeležim, če je le mogoče. V enaindvajsetih letih sem manjkal drugič. Da ne bo pomote, tudi tokrat sem bil povabljen, nihče me ni izbrisal. A isti narodni heroj je postal tarča že prej, ob izidu spominskega kovanca, ko so se z njim intenzivno ukvarjali v Inštitutu za narodno spravo, posledično pa v družinski in sedanji koalicijski navezi tudi v EP. Aprila lani sem kot govornik na slovesnosti v spomin na tragedijo Sočanovega bataljona v Sajevčah pri Postojni nekako »preroško« poudaril: »Ne zapravite teh kovancev, shranite jih zase in za zanamce. Bi se znalo zgoditi, da jih nove oblasti tudi izločijo in umaknejo iz plačilnega prometa. Ta partizanska podoba je po njihovem nevarna in kvarna za nas in za EU. Morda bo vnukom potrebno dokazovati, da smo se tudi mi borili za svoje vrednote in smo bili tudi leta 2011 iskreno ponosni na lastno zgodovino, na zmago, na partizane in partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta in njegovo podobo na slovenskem evropskem kovancu.«

Zamenjava poimenovanj vojašnic slovenske vojske, ki jo je uprizorila vladajoča koalicija, natančneje NSi skupaj z SDS, je bila na prvi pogled le korak v dolgem pohodu ideoloških obračunov z generacijo, ki je z zmago nad fašizmom in nacizmom osvobodila Slovenijo in Jugoslavijo, predvsem pa tudi slovensko Primorsko in Istro, da bi jo lahko združili z matico Slovenijo. Od tam in od takrat imamo Slovenci nadzor nad ozemljem, ki je po končani tržaški krizi z mirovnim sporazumom z Italijo dokončno pripadlo Jugoslaviji in s tem Sloveniji. Od takrat imamo Slovenijo, ki je brez rdeče peterokrake zvezde kot simbola uspešnega vojaškega upora ne bi bilo.

Prispevka k osvoboditvi pa niso zanikali oziroma slovesno »izbrisali« le borcem, ampak tudi drugim udeležencem NOB pa tudi italijanskim internirancem in nemškim taboriščnikom, pregnancem, ukradenim otrokom, prisilnim mobilizirancem, prisilnim delavcem, vojnim in civilnim invalidom in vsem drugim žrtvam nacifašizma. Vsem njim je bila na proslavi in pred njo storjena krivica in odvzeta pravica biti viden, spoštovan, enakopraven. Niso smeli sodelovati. Niso bili spregledani, ampak so bili na 21. obletnico razglasitve slovenske samostojnosti slovesno »izbrisani«. Trenutna oblast jim je to storila v imenu slovenske države.

V tem trenutku sem le državljan, čeprav sem tudi poslanec v evropskem parlamentu, izvoljen v Sloveniji. S tem prispevkom dokazujem, da nasprotujem odločitvi lastne države in se ji javno upiram. Zahtevam, da odgovorni za to dejanje prevzamejo politično in osebno odgovornost. Državna proslava je bila namreč le nadaljevanje ideološke vojne s simbolom partizanskega in občega slovenskega upora, ki se je s pročelji vojašnic nadaljevala in banalizirala v izbris praporščakov različnih veteranskih organizacij, ki nosijo simbol zmage in osvoboditve. Slovesnost je bila prej pogrebni marš demokracije in vključevanja drugače mislečih kot pa vizija EU - vključevanja in širitve spoznanj in obzorij. Stranska škoda, ki se kaže te dni, je vse večja in globlja.

Minister za obrambo Hojs domnevno promovira padle pripadnike Teritorialne obrambe. Morda res verjame, da je tako, čeprav ni res. Preimenovanje vojašnic se je zgodilo pred državno proslavo in je bilo le prvi korak. Drugi so sledili po »izbrisu« praporov. V Stalinovih časih, ko je SZ vodil Gruzinec, so uveljavili retuširanje zgodovinskih fotografij. Devetdeset let kasneje neko gruzinsko prakso v Sloveniji uveljavlja nekdo drug. Ne želim problematizirati zaslug nobenega padlega teritorialca, le spomniti želim, da so padli tudi policisti, civilisti, domači in tuji, tudi vojaki JLA.

Že leta 1991 smo odkrili spomenik žrtvam vojne v Sloveniji na ljubljanskih Žalah. V imenu sorodnikov padlih na naši strani sta na slovesnosti sveče prva prižgala otroka sestreljenega pilota gazele Tonija Mrlaka, ki je brez vsakršnega dvoma sodeloval z našo stranjo, ko ga je »v spletu okoliščin« sestrelila prej, preden je lahko na našo stran pripeljal tudi helikopter. Te dni so posadki enakega helikopterja, ki ji je uspelo prestopiti na našo stran, občutno znižali pokojnino. In še stotinam tistih, ki so prestopili na našo stran. Najbrž zato, ker sta prebegnila v helikopterju z vojaško kokardo SFRJ, ki jo je krasila rdeča zvezda. Spominjam se, da je predsednik zveznega izvršnega sveta Ante Marković na zadnjem sestanku v Beogradu leta 1991, na katerem sem sodeloval kot namestnik republiškega sekretarja za obrambo, tik pred poskusom vojaškega udara JLA od nas zahteval, da poravnamo svoje finančne obveznosti do državnega proračuna iz naslova davkov in carin. Denarja nismo poravnali, ker smo šli na svoje, danes pa naša oblast kaznuje naše upokojence, ker jim mi nismo prispevali dovolj za vplačilo njihovih pokojninskih prispevkov iz zveznega in drugih proračunov in računov. Res ni smešno, je prej tragično, bedno in mizerno, nekako »butalsko«. Le na kaj je mislil tisti glavni in kompleksni mislec Majer, ko je zakuhal vso to godljo? So morda znižali tudi družinske oz. vdovske pokojnine teh ljudi? Seveda so jih!

V trenutku globoke gospodarske in finančne krize, hitro rastočega zadolževanja države, pomanjkanja rasti, finančnega krča in hudih stisk v gospodarstvu, institucijah in pri ogromni večini posameznikov si majerji na oblasti dovolijo zasmehovanje, ločevanje, cinizem in aroganco, ki seka vse počez. Če so v afektu, bi bilo prav, da si oddahnejo, premislijo, popravijo, kar se popraviti da, in stopijo korak ali dva nazaj. Če ne vedo več, kaj delajo, niti kaj in kako bi lahko storili v prihodnje, je čas za odhod in predčasne volitve. Napetosti v koaliciji se stopnjujejo, manjše stranke v koaliciji se sprašujejo in lomijo, ljudje pa so vse bolj in bolj nezadovoljni. Potrebovali bi korake za poglobitev medsebojnega zaupanja in soodgovornosti, korake k solidarnosti in širšemu družbenemu soglasju za izhod iz krize. Namesto tega se kriza države in gospodarstva poglablja, družbena, moralna in vrednostna, predvsem pa ideološka kriza in zastrupljeno ozračje. Potrebovali bi tisti znani Krašev bombon, po katerem se lažje diha.

Zgodili se bosta dve stvari: predsedniške volitve jeseni bodo neizogibno pripeljale do žalostnih posledic. Namesto da bi med kandidati izbirali najboljšega in najbolj izkušenega, je g. Majer s somišljeniki volitve že spremenil v referendum za ali proti trenutni vladi in njenega premiera kot simbola te oblasti. Izid sploh ni več vprašljiv, že dolgo ne.

Gospod Majer bi že sedaj lahko napisal tri pisma, ki bi jih izročil ob predaji poslov svojemu nasledniku. V prvem pismu bi zapisal nasvet, ki ga uporabiš, ko ti je na oblasti res hudo: »Obtoži svoje predhodnike.« Drugo pismo se uporabi, ko ti je na oblasti še huje, in pravi: »Obtoži svoje sodelavce.« Tretje pismo je najbolj razumljivo in jasno: »Piši tri pisma.«

Zdi se, da se bliža čas, da trenutna oblast pripravi tri pisma.