Nisem veren, že leta se smatram za dovolj odločnega ateista, ker verjamem, da sem za svoje misli, besede in dejanja s svojim razumom sam sebi edini pravi policaj. Vendarle si, tudi po odzivu forumske javnosti, ne morem kaj, da ne bi opozoril na kontraproduktivnost napada na največjo slovensko versko skupnost in institucijo, ki sicer lahko mirno shaja brez naše dodatne promocije.

Katoliška cerkev na slovenskem si je z lastno požrešnostjo, dvoličnostjo, in tudi nestrpnostjo sama največji sovražnik in ne potrebuje napadov LGBT skupnosti - ti jo kvečjemu krepijo v očeh njenih privržencev, katerih čustva smo žalili v imenu mavrične zastave. Iz lastnih izkušenj po osmih letih verouka in desetletnem udejstvovanju pri katoliških skavtih lahko mirno rečem, da gorečih vernikov, ki bi se referendumsko odločali na podlagi vere, vsaj med mladimi ni tako hudo veliko, da pa je homofobno obnašanje dela slovenske javnosti bolj odraz nerazgledane ozko usmerjene in samozadostne zaplankanosti ter nestrpnosti do drugačnosti. Slovenski človek je pač dovolj kmečko moder, da župniku ne verjame vsega, a žal tudi preveč preprost, da bi vedno dojel vseobsegajoč pomen človekovih pravic in njihov (ne)vpliv na njegovo lastno življenje. Zato smatram, da je nepotrebno, da se kogarkoli na ta način grobo odriva in to s prstom v oko. 

Predvsem pa katoliška Cerkev nikakor ni kriva za neudeležbo množice pasivnih podpornikov družinskega zakonika na referendumu. Državljanov, ki niso proti, a hkrati mislijo, da se jih to ne tiče (dovolj), pocestne frustracije ne bodo prepričale, pritegnejo jih lahko kvečjemu odločna pozitivna sporočila in zgledi. Naš problem torej ni, da so nekateri - in menim, da so ti dejansko v manjšini - nestrpni in absolutno proti izenačitvi pravic, pač pa da ne znamo pritegniti tistih, ki so načeloma na naši strani, da bi nas bolj množično in bolj glasno podprli, ko je to potrebno. Medtem, ko je bila sama referendumska kampanja premalo odločna, a vsaj dostojna, se je parada ponosa sprevrgla v promocijo rimokatoliške Cerkve in potrjevanje njene vloge v očeh njenih podanikov, medtem pa je zelo bledo nagovorila zmerno večinsko prebivalstvo z bistvenimi sporočili normalnosti, vključevanja, in strpnosti.

Čeprav velikokrat tudi mene prime, da bi se verbalno znesel nad kom, je zrela in razumna presoja le ena: napad na čustva kogarkoli ni najboljša obramba naših pravic.